Open Access: Maximising Research Impact

23. in 24. aprila letos je v Sofiji (Bolgarija) potekala delavnica Open Access: Maximising Research Impact. Organizirali so jo Nova bolgarska univerza iz Sofije, Bolgarski informacijski konzorcij in eIFL.net. Z go. Iryno Kuchma, eIFL Open Access Program Manager, eIFL.net (iryna.kuchma@eifl.net), smo se dogovorili, da lahko predstavitve z delavnice posredujemo zainteresirani slovenski javnosti.

http://lrv.fri.uni-lj.si/miha/Sofia/01_Kuchma.pdf
http://lrv.fri.uni-lj.si/miha/Sofia/02_Brennan.pdf
http://lrv.fri.uni-lj.si/miha/Sofia/03_Todorova.pdf
http://lrv.fri.uni-lj.si/miha/Sofia/04_Peternel.pdf
http://lrv.fri.uni-lj.si/miha/Sofia/05_Stanic.pdf
http://lrv.fri.uni-lj.si/miha/Sofia/06_Kuchma.pdf
http://lrv.fri.uni-lj.si/miha/Sofia/07_Brennan.pdf
http://lrv.fri.uni-lj.si/miha/Sofia/08_Kuchma.pdf
http://lrv.fri.uni-lj.si/miha/Sofia/09_Petkova.pdf
http://lrv.fri.uni-lj.si/miha/Sofia/10_Kuchma.pdf

Vedno več financerjev raziskav zahteva, da so objave raziskav, financiranih iz javnih sredstev, v najkrajšem času po sprejemu v objavo shranjene v prostodostopne repozitorije in prosto dostopne po 6 do 12 mesecih po objavi (t.i. Open Access Mandates). European University Association priporoča vzpostavitev prostodostopnih institucionalnih repozitorijev in obvezno shranjevanje znanstvenih objav v take repozitorije ter sodelovanje rektorskih konferenc z nacionalnimi raziskovalnimi agencijami za dosego tega cilja.

Ugotovitve projekta DIZZIS kažejo, da slovenske visokošolske ustanove niso vzpostavile digitalnih repozitorijev njihovih lastnih elektronskih publikacij. Le nekaj visokošolskih zavodov oziroma njihovih knjižnic gradi digitalne zbirke, pri čemer uporabljajo različno programsko podporo, prav tako ni enotnega načina dostopanja do digitalnih vsebin na spletnih straneh, iskalniki in metapodatkovni modeli so različni itd.

Glede na pričakovano vedno večjo razširjenost zahtev mednarodnih in slovenskih financerjev po prostem dostopu do rezultatov raziskav, financiranih iz javnih sredstev, in glede na velikost slovenskega raziskovalnega in visokošolskega prostora bi bilo morda umestno razmisliti o vzpostavitvi nacionalnega prostodostopnega repozitorija raziskovalnih objav in podatkov ter visokošolskih del, ki bi bil lahko povezan s SICRIS-om (primer Trinity College Dublin, predstavitev 02_Brennan.pdf). Z nacionalnim repozitorijem bi bila znanstvena produkcija slovenskih avtorjev v celotnem besedilu in obsegu podatkov dostopna in trajno hranjena na enem mestu, omogočena bi bila ponovna uporaba podatkov raziskav in povečani prisotnost, prepoznavnost in ugled slovenske znanosti v svetu, poroča dr. Mojca Kotar, pomočnik glavnega tajnika Univerze v Ljubljani, Univerzitetna služba za knjižnično dejavnost.